Slika 1 Vir: Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev

Oris zgodovine Lokve in Prelož

Avtorica prispevka: Aneja Rože, mag. zgod.,

aneja.roze@hotmail.com

©Izdelek je rezultat lastnega raziskovanja. Pravice so pridržane.

Lokev in Prelože sta gručasti vasi, ki se nahajata na Gornjem Krasu in skupaj tvorita KS Lokev v Občini Sežana. Nahajata se tik ob zahodni slovenski meji. Prelože so manjša vas, ki se nahaja na vznožju hribov Golca in Obrovnika, Lokev pa leži v dolini, ki jo na severni strani obdajajo vzpetine, katerih niz se začenja nad izviri Timava pri Devinu na zahodu in se nadaljuje bolj ali manj sklenjeno proti Divači na vzhodu. Lokev je sestavljena iz dveh delov: Dulanje (t. j. spodnje) vasi in Britofa ali Guranje (t. j. gornje) vasi. Po koncu 2. svetovne vojne je na vzhodu kot del Guranje vasi nastala še t. i. Žabja vas, od začetka tega tisočletja pa se je vas začela širiti še na sever in severozahod. Lokev je tudi sedež Župnije Lokev, ki je pod upravo Škofije Koper. Župnija, ki je bila ustanovljena leta 1947, zajema Lokev, Prelože in Lipico.

Arheološke najdbe pričajo o naseljenosti Lokve in Prelož oz. njune okolice že v bronasti in železni dobi. V pisnih virih se Lokev prvič omenja leta 1234 kot villa Corgnato, in sicer kot predmet gospodarske pogodbe med goriško-tirolskim grofom Majnhardom in tržaškim dekanom Gregorjem. Iz pojma villa Corgnato nedvomno izhaja kasnejše krajevno ime za Lokev Corgnale, ki je bilo v uporabi še v času Kraljevine Italije. V zgodnjem novem veku se je vas imenovala tudi Hulb ali Hülben. Današnje krajevno ime Lokev, ki ga srečamo v pisnih virih v 19. stoletju, če ne že prej, po vaškem izročilu izhaja bodisi iz velike lokve bodisi iz lokev, ki jih domačini pojmujejo kot starejši izraz za kal. Prelože pa naj bi dobile ime po preselitvi (»preložitvi«) prebivalcev Lokve na vznožja hribov Golca in Obrovnika. Vas se v starejših virih zasledi kot Prelosa.

V upravnem oziru sta Lokev in Prelože spadali pod gospostvo Švarcenek, ki je ležalo na jugovzhodu dežele Goriške (današnja vasica Podgrad v Brkinih). Njegovi najbolj znani gospodje so bili od leta 1555 grofje Petači/Petazzi, ki so imeli svoje posesti tudi drugod po Sloveniji. V 18. stoletju so se Petači v odročnem in neudobnem švarceneškem gradu zadrževali le še občasno. Njihovo rezidenco so prenesli v novi sežanski dvorec (t. i. Stari grad), ki se je nahajal zahodno od vasice Sežana. Tako je Sežana v upravnem oziru vse bolj pridobivala na pomenu, dokler ni postala v 19. stoletju sedež švarceneške posesti, ki je po smrti zadnjega Petača Adelma (1736–1817) postala državna. Občina Lokev je nato pripadala sežanskemu okrajnemu komisariatu, ki ga je po sredini 19. stoletja nasledilo c. kr. okrajno glavarstvo v Sežani.

Od visokega srednjega veka je skozi Lokev potekal živahen promet, saj je skozi njo potekala najvažnejša prometnica na Slovenskem, t. i. ljubljanska oz. tržaška cesta. Povezovala je Ogrsko kot izrazito agrarno-rudarsko deželo s pristanišči severnega Jadrana ter gospodarskimi središči severne Italije (Benetke, Milano). Na severovzhodu slovenskega ozemlja se ji je pridružila prometno tudi zelo pomembna t. i. dunajska cesta. Ena izmed pomembnih mitnic, na katerih so pobirali prometno pristojbino ali mitnino, je stala v Lokvi. V ohranjenih pisnih virih se prvič omenja leta 1286. V trgovino, ki je potekala po ljubljanski oz. tržaški cesti, se je začelo vključevati tudi kmečko prebivalstvo. Tako so nastajali novi podeželski sejmi, ki so bili pravno organizirani. Lokev je pridobila pravico do sejma leta 1563. Glavna prometnica skozi Lokev, po kateri so še v zgodnjem novem veku tovorili pošto, je pričela zgubljati na pomenu po letu 1780, ko se je del preusmeril skozi Štorje in Sežano v Trst, in opazneje s prihodom južne železnice. Mitnice v Lokvi v tem času ni bilo več. Prestavili so jo v Bazovico. Še vedno pa so se v lokavskih gostilnah ustavljali furmani, ki so tovorili blago na srednje razdalje. Nanje še vedno spominja gostilna Muha.

Glavni vir preživetja je vse nekje do ustanovitve socialistične Jugoslavije predstavljalo kmetijstvo. Prav zaradi nerodovitnosti zemlje je bilo za Kras značilno polikulturno poljedelstvo. V prvi tretjini 19. stoletja so v Lokvi in Preložah gojili pšenico, rž, ajdo, ječmen, trto in stročnice. V živinoreji je vse do sredine 19. stoletja prevladovala ovčjereja, ki se je začela po sredini 19. stoletja postopoma opuščati. Istočasno je začela naraščati hlevska govedoreja za proizvodnjo mleka. V 19. stoletju je kraško kulturno krajino pomembno zaznamoval tudi proces pogozdovanja Krasa s črnim borom.

Poglaviten vpliv za številne spremembe, ki jih je doživelo kraško prebivalstvo v 19. stoletju, lahko pripišemo naglo razvijajočemu se Trstu, ki je bil od 1718. leta razglašen za svobodno luko. Ljudje s kraškega podeželja so se potrebam mesta prilagajali, saj jim je le-to nudilo možnosti za dodaten zaslužek. Poleg kmečke prodaje pridelkov in mleka so se mnogi začeli poklicno preživljati s sekundarnimi in terciarnimi dejavnostmi. Pogoja za to sta bila nevoljniški patent in kasneje zemljiška odveza. V zadnjem desetletju 19. stoletja in prvem desetletju 20. stoletja so v občini Lokev delovali gostilničarji in krčmarji, trgovci z živili, lesom, kovino in manufakturo, mizarji, krojači, čevljarji, kamnolomci, kovači in mesar. Na velikonočni ponedeljek in 9. novembra so se v Lokvi prirejali tudi sejmi. Lokev je bila v 19. stoletju tudi priljubljen kraj za tržaške letoviščarje (npr. vila Paximadi – današnja Pršutarna Lokev na Krasu).

Leta 1824 je bila v Lokvi ustanovljena šola, ki je nekoliko dvignila delež pismenosti in izobraženosti podeželskega prebivalstva. Leta 1884 pa je v Lokvi začelo delovati Bralno društvo Tabor iz Lokve, ki je skrbelo za kulturno dejavnost, oblikovanje narodne zavesti in izobrazbo odraslih.

Med letoma 1870 in 1910 je Avstro-Ogrsko zajel val izseljevanja v prekomorske države, zlasti v Združene države Amerike. Vzroki so bili večinoma ekonomske in socialne narave, čeprav niso zanemarljivi tudi drugi vzroki, kot sta strah pred služenjem vojaškega roka in izognitev sodnim postopkom. V veliki meri se je izselil kmečki proletariat z nizko izobrazbo. V nekaterih primerih so odšle z njimi tudi cele rodbine in s tem hišna imena, kot so Brežanovi in Martincevi v Preložah. Njihove domove so pokupili običajno domačini in jih preuredili lastnim potrebam, nekatere pa so celo porušili. Izseljevali so se tudi v času fašizma.

Obdobje po prvi svetovni vojni je prineslo velike spremembe na vseh področjih. Čeprav so Lokavci in Preložci ob bližajočemu se koncu vojne ustanovili Narodni svet in se pripravljali na priključitev občine Državi oz. Kraljevini SHS, je to preprečil prihod italijanskih vojakov. Z rapalsko pogodbo leta 1920 je več kot četrtina Slovencev (ok. 340.000) ostala v Kraljevini Italiji, okrog 50.000 Slovencev in Hrvatov pa se je iz nje izselilo. Italijanska oblast je pričela Slovencem in Hrvatom v Julijski krajini postopoma brisati kulturno osnovo, oblikovano v 19. stoletju. Leta 1922 se je pričelo obdobje fašizma, ki je trajalo vse do kapitulacije Italije leta 1943, na kar je do konca 2. sv. vojne prevzela nadzor nacistična Nemčija.

Po drugi svetovni vojni, ko je nastala socialistična Jugoslavija, se je odprlo vprašanje zahodne meje. Junija 1945 je bila Julijska krajina razdeljena z Morganovo črto na cono A, ki je bila pod Zavezniško vojaško upravo, in cono B, ki je bila pod Jugoslovansko vojaško upravo. Ta ureditev je trajala vse do podpisa mirovne konference v Parizu leta 1947, ko je bil večji del Primorske priključen Jugoslaviji. Iz tega časa se je v Lokvi in Preložah ohranilo nekaj napisov in simbolov na fasadah hiš. Domačini so z njimi izražali nezadovoljstvo v coni A in težnjo po priključitvi k Jugoslaviji. Zaradi razglasitve zahodnih zaveznikov o predaji cone A Svobodnega tržaškega ozemlja Italiji leta 1953 je grozila nova vojna, ki se je rešila leta 1954 z londonskim sporazumom, na katerem je bila začrtana začasna meja med Jugoslavijo in Italijo. S podpisom t. i. Osimskih sporazumov leta 1975 je zahodna meja končno postala uradna. Republika Slovenija je od leta 1992 pravna naslednica Osimskih sporazumov.

Priporočeno nadaljnje branje:

  • Boris Čok, V siju mesečine. Ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice (ponatis), Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC, 2016.
  • Lokev skozi čas (ur. Ignacij Voje), Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1987.
  • Aleksander Panjek, Kulturna krajina in okolje Krasa. O rabi naravnih virov v novem veku, Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2015.
  • Aneja Rože, Gospodarske in družbene razmere v vasi Lokev med 15. in 18. stoletjem. Diplomsko delo, Ljubljana, 2013.
  • Aneja Rože, Pomen lokavske lokalne ceste proti Preložam in Žabji vasi v preteklosti, Kraški obzornik: Glasilo Občine Sežana, št. 2, 2019, 14.
  • Igor Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. 5. knjiga, Kras in Primorje, Ljubljana: Viharnik, 2011.
  • Republika Slovenija. Ministrstvo za kulturo. Pravni režimi varstva kulturne dediščine eVRD. Dostopno na: https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=403a54629867466e940983d70a16ad9e.
  • Robert Fonda, blog. Dostopno na: http://rfondablog.blogspot.com.

Slika 1: Razglednica Lokve iz konca 19. stoletja ali začetka 20. stoletja. Vir: Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev.

Share and Enjoy !

0Shares
0 0

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja