Avtorica prispevka: Aneja Rože, mag. zgod.
aneja.roze@hotmail.com
©Izdelek je rezultat lastnega raziskovanja. Pravice so pridržane.
Ko je KS Lokev prenavljala lokavsko vaško jedro na začetku tega tisočletja, je potekala tudi adaptacija tamkajšnjega javna vodnjaka (komunske štirne), ki stoji ob severni stranici župnijskega vrta. Prvotni oklep vodnjaka je bil zamenjan z novim, nastalim po zgledu vodnjaka domačije Muha, ki ga je leta 1897 dal izdelati posestnik in gostilničar Anton Muha. Od prvotnega oklepa javnega vodnjaka se je ohranil le obroč, ki je bil ob adaptaciji vzidan v takrat nastali okrasni vodnjak ob gotski kapeli Marije Pomočnice. Ohranil se je tudi kamen vodne črpalke (pumpe), z letnico 1911. K vodnjaku je bilo preneseno tudi kamnito korito, ki je svojčas služilo za lov vode v javni vodnjak pri Mevljaču. Namen prispevka je predstaviti gradnjo javnega vodnjaka pri Tabru, zgrajenim pred začetkom prve svetovne vojne.
Ker leži Kras na vodotopnih in vodoprepustnih apnencih, večji delež padavin hitro ponikne v globine kraškega vodonosnika. Da bi si zagotovili čim več in za kar najdlje časa pitno vodo, so njegovi prebivalci gradili vodnjake, kale, na Spodnjem Krasu lokve in druge vodne vire ter jih vzdrževali glede na predhodne dogovore. Določili so tudi čas zajemanja in količino zajete vode iz javnega vodnega vira. Zlasti v času suš so soseske (vaške skupnosti, ki so jih povezovali gospodarski interesi in potreba po skupnem gospodarjenju na vaških zemljiščih ter so uživale sicer skromno, a za vaščane zelo pomembno avtonomijo) vzpostavile tudi sistem varovanja vodnih virov in s tem onemogočile krajo vode, o čemer nam priča tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. V drugi polovici 19. stoletja je odgovornost za preskrbo z vodo na Krasu prevzela država. Cesarsko kraljevo okrajno glavarstvo v Sežani je pričelo pregledovati stanja preskrbe z vodo v pripadajočih vaških občinah in nato določilo, katere vasi nujno potrebujejo vodnjake, občine pa so lahko tudi same vložile predloge.
Občina Lokev je imela leta 1911 pet javnih vodnjakov, štiri v Lokvi in enega v Preložah. Po vaškem izročilu je najstarejši vodnjak Stanka, ki leži na predelu z ledinskim imenom Katanija (za bencinsko črpalko). Leta 1787 je bil nedaleč stran od prometnice Lokev–Bazovica (med župnijsko cerkvijo in današnjim pokopališčem) zgrajen vodnjak pri Štoki (danes so tam Lekačevi), ki je kasneje dobil ledinsko ime pri Bekonovih. Leta 1844 je bil pod hribom Klemenka zgrajen še vodnjak pri Mevljaču. Leto nastanka vodnjaka pri Mrlovih v Dulanji vasi ostaja neznano, nedvomno pa je bil zgrajen pred začetkom 20. stoletja. Na zadnje je bil zgrajen preloški vodnjak, in sicer med letoma 1902 in 1903. Poleg javnih vodnjakov so premožnejše družine imele še svoje manjše vodnjake, katerih število je naraščalo po sredini 19. stoletja. Kot je zabeleženo v cenilnem izkazu katastrske občine Lokev za leto 1827 so njeni občani v času suš hodili po vodo do reke Reke in do kala v Danah pri Divači. Slednji se v izkazih za vodo iz začetka 20. stoletja ne omenja več, temveč le reka Reka. Dostop do izvira Vroče pod vrhom Velikega Gradišča pa je najverjetneje nastal okrog sredine 19. stoletja (več o preskrbi z vodo v prvi polovici 19. stoletja v Lokvi in Preložah glej v Rože 2018).
- julija 1906 je lokavski župan Janez (Ivan) Obersnel naznanil C. kr. okrajnemu glavarstvu v Sežani namero o gradnji javnega vodnjaka. Po ogledu lokalne oskrbe z vodo na Barki 24. avgusta 1906 je c. kr. višji inženir Karel Oberst odšel v Lokev, kjer je izbral mesto za nov vodnjak, ki bi držal do 2000 hl vode, in primerne strehe za lov vode. Določil je, da bo bil vodnjak zgrajen ob kaplanijskem vrtu, nasproti Tabra. Sežansko okrajno glavarstvo je moralo nato poslati lokavski občini načrte za dotični vodnjak, občina pa je morala zračunati stroške gradnje in narediti skico lova vode iz določenih streh. Občinsko starešinstvo je sprva preračunalo, da bo novi vodnjak stal 13.640 kron in 52 vinarjev, Ministrstvo za poljedelstvo pa je pozneje izračunalo, da bo vseh stroškov gradnje bistveno manj, in sicer 12.500 kron. Občina je za gradnjo vodnjaka dobila 4300 kron deželne in 5000 kron državne podpore. Slednja se je izplačala v dveh obrokih po 2500 kron. Prvi obrok je bil izplačan ob začetku del, drugi pa ko so bila ta končana. Pogoji za pridobitev državne podpore so bili, da se odstrani gnojna jama, ki se je nahajala v neposredni bližini predvidene lokacije vodnjaka, oddaljitev cisterne vsaj 10 metrov stran od domačij s takratnimi hišnimi številkami 83, 135 in 137 ter da se dela pričnejo leta 1911. V nasprotnem primeru bi bilo treba postopek začeti znova. Preostanek stroškov je morala poravnati občina.
- februarja 1911 je lokavski župan Anton Perhavec sporočil sežanskemu okrajnemu glavarstvu, da se je občinsko starešinstvo odločilo, da bo takoj pričelo z gradnjo javnega vodnjaka. 11. marca je v Lokev prišel tehnični organ melioracijskega urada z načrtom za začetek del. Čez dva dni se je pričela kopati jama za cisterno. Po pripovedovanju Franca Čoka iz Lokve, po domače Liletovega, je jamo kopal njegov ded Jože Čok s pomočjo matere Lenčke, ki je bila priženjena od Možetovih iz Prelož. »Mojemu nonotu je pomagala nositi kamenje z nečkami ven iz štirne,« je povedal. Ko je bila jama junija dovršena, je občina Lokev zaprosila sežansko okrajno glavarstvo naj posreduje pri tržaškem namestništvu, da pošlje tehnični organ melioracijskega urada za kolavdacijo cisterne in za začrtanje zidarskih del.
Javni vodnjak pri Tabru je bil zgrajen po novih načrtih, ki jih je zrisal višji inženir Karel Oberst. Pobudo zanje je dalo tržaškemu namestništvu Ministrstvo za kmetijstvo, saj načrti iz leta 1889 niso več ustrezali sodobnim standardom. V nasprotju s prejšnjimi so novi tipi vodnjakov segali le do 2000 hl. Vzroki za to so bili boljša nosilnost in zdravstvene razmere. Deževnica se je v cisterno stekala le iz žlebov hiš, ki so bile krite s korci in ne s slamo ali s čim podobnim. Če je občina ali posamezen kraj potreboval cisterno, ki bi držala več kot 2000 hl, je bilo treba narediti dve cisterni oziroma dva vodnjaka.
Na dražbi za zidarska dela je licitiral tudi neki Goričan, zaradi katerega je imela občina sitnosti. Menil je, da dražba ni potekala po pravilih, saj bi moral na dražbi zaradi najvišje ponudbe zmagati on. Nastali problem je pregledoval poslanec in deželni odbornik dr. Stepančič, ki so ga Lokavci zelo podpirali. Zmagali so Liletovi, ki so imeli ob poti Lokev–Sežana svoj kamnolom in kamnoseško delavnico (t. i. Liletova kava). Poleg danega načrta so morali slediti tudi Oberstovim navodilom o gradnji vodnjaka, ki so zajemala v petindvajsetih točkah dela od izkopa jame za cisterno do kamnoseških in kovinarskih del in postavitve žlebov iz pocinkane pločevine za lov vode. Vodnjak je moral imeti tudi filter (cedilnik). Ta je bil sestavljen iz grobega kamenja, debelejšega in drobnega peska. Vodotesnost so preverili tako, da so vodnjak napolnili z vodo. Globina je morala ostati štirinajst dni nespremenjena, v nasprotnem primeru je vodnjak puščal.
Ob vodnjaku so postavili tudi ročno črpalko, pod katero je bil lijak. Ker so črpalke rade zamrznile, so morali pozimi dele nad zemljo pokriti s slamo ali s čim podobnim. Črpalka, ki jo vidimo na razglednici Lokve iz časa Kraljevine Italije, je bila odstranjena po 2. svetovni vojni. Po pripovedovanju starejših domačinov so jo izruvali »Angleži«. Šlo je za pripadnike 56. škotskega regimenta, ki so imeli kot pripadniki zavezniške vojaške uprave cone A sedež na Tabru. Lokavci pa so se vode iz vodnjaka še vedno posluževali. Zajemali (kalali) so jo z vedri (kalanji, kalavniki), o čemer pričajo žlebovi, nastali ob trenju vrvi, na obroču nekdanjega oklepa vodnjaka.
Vodnjak je bil najverjetneje dokončan v drugi polovici leta 1912, saj je občina Lokev januarja 1913 dobila še drugi obrok državne podpore.
Viri:
Arhivski viri:
- Pokrajinski arhiv Koper 633, t. e. 473, Preskrba z vodo 1871–1914.
- Pokrajinski arhiv Koper 633, t. e. 472, Preskrba z vodo 1871–1914.
- Zbirka fotografij in razglednic Lokve in Prelož. Srečko Rože – interpretator kulturne dediščine – Vojaški muzej Tabor Lokev.
Časopisni vir:
- Gorica, let. VIII, št. 44, 3. 7. 1911, 2.
Ustni vir:
- Franc Čok, po domače Liletov, r. 1936, dne: 21. 9. 2017. Ustni vir. Zapis pri avtorici.
Objavljeni vir:
- Valvasor, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranjske. 1. knjiga. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2009.
Literatura:
- Rože, Aneja: Preskrba z vodo v vaseh Lokev in Prelože v prvi polovici 19. stoletja. Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja, 2018, št. 42, str. 223–240.
Foto:
Slika 1: Detajl razglednice s pogledom na Tabor iz časa Kraljevine Italije. Vir: Vojaški muzej Tabor Lokev.
Slika 2: Javni vodnjak danes. Foto: Aneja Rože.
