Aneja Rože, mag. zgod.

Pravice so pridržane.

Kot vsako leto poteka tudi letos mednarodna akcija Bike to work day, »prikolesari v službo«. Njen pobudnik je bila Zveza ameriških kolesarjev (League of American Bicyclists) leta 1956, sčasoma pa se je akcija razširila v Kanado, po Evropi in Aziji. Njen namen je spodbuditi ljudi, da namesto osebnega avtomobila za prevoz v službo, uporabijo kolo, s čimer vplivajo ne le na okolje, temveč tudi na lastno zdravje in denarnico.

Kolo, ki je bilo čedalje popularnejše v drugi polovici 19. stoletja, je postalo v času med obema vojnama končno primerno tudi za ženske. Postalo je eno od glavnih prevoznih sredstev kmečkih žensk, ki so v času med obema vojnama, ko je bila Primorska pravno formalno del Kraljevine Italije, prodajale kmečki živež v Trstu. Preživetje kmečke družine je bilo namreč odvisno od vseh njenih članov, tako tistih, ki so bili del njenega ožjega družinskega jedra, kot tudi morebitnih poslov. Istranke, Kraševke in Brkinke so ob opravljanju kmečkih in gospodinjskih opravil ponujale tudi gospodinjske dejavnosti ali prodajale kmečki živež v pristaniškem mestu. Njihov delovni dan se je začel že v zgodnjih jutranjih urah. Pogostost odhajanja in jutranja ura odhoda sta bili odvisni od oddaljenosti od Trsta. Ohranjeno je pričevanje Brkinke, ki je skupaj z drugimi vaščankami ob poti v Trst večkrat prespala pri Muhi v Lokvi. Tiste, ki so imele možnost, so uporabljale javna prevozna sredstva, kot sta bila vlak in tramvaj. Nekatere so uporabljale tudi osle, tiste z več živeža pa so uporabljale vozičke, »premce«, ki so jih potiskale pred sabo. Kmečke ženske iz bližje okolice pristaniških mest, pa so si omislile kolesa. Ta so imela ob straneh zadnjega kolesa dva prtljažnika in enega manjšega spredaj. Manjše vrče za mleko ali torbe z blaga so pogosto obesile tudi na balance. Kolesa so morale opremiti z ustrezno »marko«, nekakšnim registrsko tablico, ki se je zvila v obroček in se postavila na sprednji del kolesa, pod balance. Kupovale so jo letno na sedežih občin. »Marka« je bila edini dokaz, da je bil davek na kolo plačan.

Lokavka Milena Stopar, po domače Zajceva (roj. 1923) si je denar za nakup kolesa zaslužila, ko je s starejšim bratom Ivanom (roj. 1921) pomagala očetu pri kopanju gramoza (»batude«) za regionalno cesto med Sežano in Lokvijo. Za vsak kvadratni meter gramoza, ki so ga izkopali, so dobili določeno vsoto lir. Z delom zasluženih lir so ji starši kupili kolo, vendar ne novega kot bratu, temveč že uporabljanega. Kolo ji je predstavljalo sredstvo, s katerim je hitreje in lažje prišla od doma do zaželene točke, kot če bi pešačila. Kljub temu kolesa ni uporabljala kot prevoznega sredstva do Trsta, saj je na »premco« lahko naložila več stvari in jih je tudi lažje pretovorila.

Po drugi svetovni vojni, ko se je zahodna slovenska meja zaprla, je začela Milena Stopar prodajati kmečki živež pri vaški trgovini, kjer so kasneje uredili tudi tržnico. Ker je bila razdalja manjša, dolga približno dva kilometra, je voziček zamenjala s kolesom. Oprtala ga je s torbami z blaga (»borsami«), v katere je naložila kmečki živež. To je počela vse dokler ji je zdravje dopuščalo. Podobno so počele tudi druge domačinke, ki so prodajale na tržnici, tudi tiste iz bližnje vasi Prelože. Po drugi svetovni vojni so postali avtomobili čedalje dostopnejši. Postali so znak napredka in statusni simbol, pešačenje in vožnja s kolesom pa stvar zaničevanja. Avtomobilov je bilo čedalje več, vse več cest se je asfaltiralo, gradilo se je prve avtoceste in čedalje več parkirišč v centrih mest. Že kakšna slaba tri desetletja pa smo zaradi ugotovljenih negativnih vplivov motornega prometa na okolje in zdravje ljudi priča uvajanju in spodbujanju  trajnostne mobilnosti tako na področju infrastrukture kot tudi raznim svetovnim in nacionalnim pobudam za večjo uporabo koles, javnega prevoza in pešačenja. Ženske, ki so pešačile, uporabljale javni prevoz ali kolesarile na prodajna mesta oziroma tržnice, so nam postale v današnjem času zgled.

Ali se tudi vi kdaj podate v službo s kolesom? Kaj bi vas spodbudilo, da bi se?

Slika 1: Milena Stopar, Zajceva, ob kolesu, ki si ga je prislužila, ko je z »atetom in Ivanom tolkla batudo«. Osebni arhiv Milene Stopar.

Slika 2: Primer registrske tablice za kolo iz leta 1943. Srečko Rože – interpretator kulturne dediščine – Vojaški muzej Tabor Lokev.

Viri:

Edinost, 19. 2. 1921, 2.

Intervju z Mileno Stopar, 3.marec 2014. Zapis intervjuja hrani avtorica prispevka.

Intervju z Mileno Stopar, 4. maj 2014. Zapis intervjuja hrani avtorica prispevka.



Slika 1: Milena Stopar, Zajceva, ob kolesu, ki si ga je prislužila, ko je z »atetom in Ivanom tolkla batudo«. Osebni arhiv Milene Stopar.
Slika 2: Primer registrske tablice za kolo iz leta 1943. Srečko Rože – interpretator kulturne dediščine – Vojaški muzej Tabor Lokev.

Share and Enjoy !

0Shares
0 0

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja