Ko otrok ni prinesla štorklja, ampak voda iz Vroč

Avtorica prispevka: Aneja Rože, mag. zgod.

 

aneja.roze@hotmail.com

 

©Izdelek je rezultat lastnega raziskovanja. Pravice so pridržane.

 

Voda je na Krasu najredkejši naravni vir. Njena razpoložljivost ni omejena le na zadovoljevanje temeljnih človekovih potreb, temveč zadeva tudi kulturno identiteto skupnosti, ki to vodo izkorišča. Že v najstarejših časih so ljudje spoznali, da je zdravje človekova največja dobrina, zato so se bolezni bali, če so zboleli, pa so se želeli čimprej pozdraviti. Verjeli so, da je bolezni povzročala magija oziroma so bile kazni za greh.

 

Poleg drugih oblik ljudskega zdravilstva so se ljudje zatekali tudi k vodnim virom, za katere so verjeli, da imajo zdravilno moč. Preprosti prebivalci Lokve in Prelož so tako na primer verjeli, da izvir Vroče, ki se nahaja pod vrhom hriba Veliko Gradišče (742 m n. v.), zdravi neplodne ženske. »Mati božja je šla v Lokev, se usedla pred templjarsko kapelo svetega Jurija in poklicala k sebi bolne otročiče in dobre ljudi. Jalovo mater je poslala gor na Vroče k izviru. ”Hodi, ženska, na Vroče k izvirku! Tam zajemi brejo vodo iz temnega tolmuna. Popij en vrček vode in čez devet mesecev boš rodila lepega zdravega otročička.” Ženska je pokleknila in se ji zahvalila […],« pravi ena izmed t. i. templjarskih pripovedk (Peršolja, Templjarske pravce, 33).

 

Podobno so, kot je zapisal Valvasor, preprosti okoličani verjeli, da je voda Lintverna zdravilna za ljudi in živino, na primer za nosečnice, ki niso mogle roditi. »Te so same podrezale s palico v izvir, se umile, pile in šle domov peš, na vozu ali pa so jih odnesli. Nekatere so rodile že ob potoku, druge na poti ali doma kmalu potem. Valvasor meni, da ni potrebno, da gredo tja same in same izzivajo vodo, a dopušča, da je učinek te vode boljši, če so nosečnice razgibane in če se kopajo ter pijejo pri izviru. Trdi, da bi bilo potrebno analizirati lastnosti te vode, preizkusil pa je, da v beli vodi, ki priteče na površje, ni usedline, ampak gre za učinek razburkanosti« (Zwitter, Okolje …, 651). Za zdravilne so veljali tudi izviri drugod po Sloveniji. O izviru pod Polhograjsko goro so denimo verjeli, da koristi očem, o izviru blizu Lesenega Brda pa da zdravi grižo. Od blizu in daleč so hodili po vodo do izvira pri Svibnem. O njem so trdili, da omogoča ugotovitev o bolnikovem okrevanju ali smrti. Če tisti, ki gre po vodo, prinese domov poln lonec, so verjeli, da bo bolnik okreval, če pa jo je po poti nekaj polil, bo bolni umrl. Podobna verovanja najdemo tudi v Bretanji in drugod po svetu.

 

V 18. stoletju je prišlo do preobrata dojemanja bolezni. Težišče smisla človekovega življenja se je preneslo iz smrti, dojemane kot najvišje oblasti, v poveličevanje življenja. Na področju politike in ekonomije so se pojavila vprašanja o nataliteti, dolžini življenja, javnega zdravja, bivališč, preseljevanj itd. Razsvetljenstvo je spodbudilo razvoj medicinske znanosti, ki naj bi temeljila na racionalnih in strogo znanstvenih dokazih ter pripeljala do praktičnih metod preventive, izboljšanja razmer ter do razširjanja znanja in osveščenosti med širšimi sloji prebivalstva. Pri tem je prišlo do pomembne ločnice med teologijo in medicino. Bolezen ni bila več kazen za greh, temveč je v zahodnem svetu prevladalo prepričanje, da ljudje zbolevajo zato, ker se ne podrejajo zdravstvenim predpisom. To prepričanje se je z različnimi ustanovami (predvsem šolske, zdravstvene in vojaške ustanove) postopoma širilo v javnosti.

 

Sledovi vere v zdravilnost izvira Vroče so se ohranili v pripovedovanjih otrokom o spočetju otroka. Če danes »otroke prinesejo štorklje«, so jih nekje do povojnega obdobja »prinesli« z vodo z Vroč. Otrokom so pripovedovali, da v izviru plavajo majhni dojenčki, ki očem niso vidni. »Enkrat sem šla z očetom na teren višje od Vroč. Oče mi je čez nekaj časa rekel, naj grem tja po vodo. Jaz sem se pa bala. Otroke so namreč strašili, da so v vodi otroci. Bala sem se, da bom zajela otroka. Nisem vedela, kako zajeti vodo, ne da bi zajela otroka. Potem sem zaprla oči in zajela vodo, vendar sem jo hitro zlila. Ustrašila sem se, da sem zajela otroka. Nato sem zajela vodo v kalu [nahaja se tik ob izviru, op. a.] in jo nesla očetu, vendar je takoj videl, da voda ni prava, saj je bila motna. Rekel mi je: ”Sem rekel v izviru! Nazaj!” In sem šla spet po vodo. Razmišljala sem, kako to, da na Vročah ni slišati otroškega joka, vse dokler mi niso povedali, od kje zares pridejo otroci,« se spominja Preložanka Marija Bernetič, Friglova.

 

Lokavskih otrokom iz Dulanje vasi pa je rojstvo bratca ali sestrice napovedoval Mešinov studenc (nad domačijo Lokev 70, po domače Mešinovi). Tu je voda počasi mezela iz luknjice v majhno kamnito kotanjo in ni nikoli presahnila. Ko so se starši pričakovali porod, so svoje otroke in še kakega sosedovega, poslali po vodo. Ko so se vrnili domov s polno posodo, jih je doma pričakal nov družinski član. Če pa je porod trajal več časa, so jih poslali še enkrat po vodo, tokrat v manjšo votlino v neposredni bližini studenca, kjer voda zelo počasi kapljala.

 

Viri:

• Marija Bernetič, po domače Friglova, r. 1934, dne 1. 12. 2017.

 

Literatura:

• Livio Ciappetta, L’uomo e l’acqua: un tratto di storia culturale. La città di Maiorca, l’Inquisizione e la rabdomanzia, I frutti di demetra. Bollettino di storia e ambiente, št. 20, 2009, 13–36.
• Boris Čok, V siju mesečine. Ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice, Ljubljana 2012.
• Jasna Majda Peršolja, Templjarske pravce, Sežana – Lokev 2002.
• Meta Remec, Podrgni, očedi, živali otrebi. Higiena in snaga v dobi meščanstva, Ljubljana 2015.
• Žiga Zwitter, Okolje na Kranjskem v 17. stoletju po Slavi vojvodine Kranjske, Studia Valvasoriana. Zbornik spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die Ehre deß Hertzogthums Crain v slovenski jezik, Ljubljana 2014, 611–702.

 

Slika 1: vir: Wikimedia Commons.

Slika 2: Izvir Vroče pod vrhom hriba Veliko Gradišče oktobra 2017. Foto: Aneja Rože.

Slika 3: Mešinov studenec v Lokvi maja 2018. Foto: Aneja Rože.