Avtorica prispevka: Aneja Rože, mag. zgod.
aneja.roze@hotmail.com
©Izdelek je rezultat lastnega raziskovanja. Pravice so pridržane.
V neposredni bližini vaškega jedra Lokve se nahaja kal, ki že vsaj od začetka 19. stoletja nosi ime Kaluža (Acqua Kaluʃa, zapis v izkazu zemljiških parcel na franciscejskem katastru). Glede na geološko karto južnega dela Tržaško-komenske planote v merilu 1 : 50.000 iz leta 1996 leži na liburnijski formaciji apnenca, za katero je značilna manjša prepustnost. Z razliko od današnje oblike je bil kot večina drugih sprva narejen iz antropogeno preoblikovane kotanje s položnim obrobjem. Da voda ne bi pronicala v notranjost kraškega podzemlja, so na dnu kotanje steptali ali zbili glino, naravno prisotno gradivo, ki sestavlja na dnu vrtač na Krasu kar polovico do tri četrtine horizonta prsti, v katerem so nakopičene snovi, izprane iz višje ležeče zemlje. Nepropustnost kala so dosegli z orodjem iz lesa, narejenim iz hloda, odrezanega na približno pol metra višine, na katerega so kot držali pritrdili leseni, enako veliki palici. Ko je kal v nadaljevanju služil napajanju, je živina spontano s kopiti teptala podlago, medtem ko se je napajala. Glede na vris v mapi franciscejskega katastra se je nahajal na obrobju vasi, ob kolovozu, ki je vodil proti hriboma Klemenka in Kamenji vrh. Bil je del gmajne, na kateri so pogosto organizirali skupno pašo. V njem se je napajala tudi živina, ki se je vračala iz paše na višje ležečih predelih. Nekje do konca tretje četrtine 19. stoletja je služil predvsem za napajanje drobnice (v Lokvi je bilo leta 1827 naštetih natanko 1028 ovac), nato pa je zaradi zemljiške odveze (1848) in modernizacije kmetijstva, novih prometnih povezav (železnica, parniki), konkurenčne in boljše volne iz Argentine in Avstralije ter pogozdovanja začela prevladovati govedoreja, ki je dopuščala oskrbovanje tržaškega prebivalstva z mlekom in mlečnimi izdelki in s tem omogočala preživljanje mnogim kmečkim družinam.
Obenem se je kal nahajal tudi v neposredni bližini prometnice, ki je od prve polovice 18. stoletja sodila med glavne komercialne ceste. Povezovala je Ljubljano s tržaškim pristaniščem. S tem je vas obdržala prometno vlogo, kakršno je imela v srednjem in zgodnjem veku. Njen pomen se je sicer nekoliko zmanjšal, ko se je leta 1780 del ceste preusmeril iz Senožeč skozi Štorje in Sežano v Trst. Čeprav je južna železnica (1857) Lokev zaobšla, so se v njenih gostilnah še vedno ustavljali furmani. Med njimi so prevladovali Pivčani in Brkinci. V Lokvi so običajno prespali, ob povratku pa so se ponovno ustavili, da so pokrmili in napojili živino. Zaradi lege in velikosti je bila od kalov nedvomno najpriročnejša prav Kaluža. Bila je prostor srečanja in izmenjevanja informacij tako med domačini in tujci kot tudi med domačini samimi. Kale so tujci nedvomno lahko uporabljali proti plačilu, domačini pa so se morali namesto plačila udeleževati skupinskega vzdrževanja, t. i. rabot. Blato, ki so ga izkopali iz kalov, so včasih prodali na dražbah. Ohranjen je zapisnik dražbe blata iz Zajčjega kala iz leta 1832. Kal je ležal proti vzhodnemu robu ozemlja katastrske občine Lokev, ob današnji prometnici Divača–Lokev.
Leta 1892 je Cesarsko kraljevo okrajno glavarstvo v Sežani ukazalo zaradi sanitarnih razlogov Kalužo zasuti. Ker je bila pomemben vodni vir v občini Lokev, se je lokavsko starešinstvo na seji 5. novembra 1893 na sedežu občine v drugem nadstropju obrambnega stolpa Tabor odločilo za ponovno izgradnjo kala in obenem sklenilo, da bo zaprosilo okrajno glavarstvo za posredovanje na Cesarsko kraljevem namestništvu v Trstu pri prejetju državne denarne podpore. Župan Anton Muha je v prošnji, naslovljeni na okrajno glavarstvo 10. novembra 1893, med razlogi za ponovno izgradnjo kala navedel napajanje tako domače živine, ki jo je bilo tisti čas v občini Lokev okrog 700 glav, kot tudi tuje živine, popokano glineno podlago v dveh kalih zaradi hudega mraza v zimi 1892/1893, puščanje občinskega vodnjaka pri Štoki, pranje perila in gašenje v primeru požarov. Med razlogi sta navedena tudi kuha in uživanje vode, ki pa sta malo verjetna. Čeprav je v tistem času tu pa tam na Krasu še obstajala kakšna vas (npr. Salež pri Zgoniku), kjer so vodo iz kala uporabljali tako za napajanje živine kot tudi za oskrbo ljudi z vodo, je Lokev v drugi polovici 19. stoletja štela namreč kar štiri občinske vodnjake, ki so imeli za uživanje bolj kakovostno vodo od one v kalih. Zajemanje vode za kuho v kalih je bilo v drugi polovici 19. stoletja (če že ne prej) prej izjema kot pravilo. Posebej ga omenja nekdanji tomajski župnik Albin Kjuder v Zgodovinskem mozaiku Primorske, ko je ena od Dutovk glede na pripovedovanja hodila v drugi polovici 19. stoletja po vodo za polento v kal Na placu, ki so ga zasuli okrog leta 1900. Iz prošnje, ki jo je občina Lokev naslovila na sežansko okrajno glavarstvo 7. oktobra 1897, preberemo, da bo kal namenjen za Lokavce Gurnje vasi (vzhodni del Lokve) in Preložce, uporabljali pa bi ga predvsem za napajanje živine in pranje perila.
Podobna zgodba se je zgodila Nabrežincem. Kal, ki je bil oddaljen od glavne prometnice Ljubljana–Trst okrog 60 metrov in ki so ga uporabljali tako domačini kot tudi tujci, ki so potovali čez kraj, je prav tako na začetku devetdesetih let 19. stoletja ukazalo sežansko okrajno glavarstvo zaradi oporečnosti vode zasuti. Tako kot lokavska je tudi nabrežinska občina novembra 1893 zaprosila za ponovno izgradnjo kala.
Gradnja Kaluže se je začela leta 1894. Možno je, da je pri načrtovanju in pripravi proračuna sodeloval inženir Karol (Karel) Oberst, ki je bil leta 1894 povišan v c. kr. višjega inženirja. Občine so za gradnjo vodne infrastrukture praviloma izbrale obrtnike preko razpisov (»dražb«), če pa se ni prijavil nihče na razpis ali nihče od prijavljenih ni ustrezal kriterijem, so občine sklenile z izbranimi obrtniki pogodbe. Gradnjo Kaluže je prevzela družba, ki jo je zastopal Anton Mevlja iz Lokve, ki je živel na domačiji s takratno hišno številko 134. Družba je za delo prejela 326 goldinarjev, deloma v letu 1894 in deloma v naslednjem letu. Pri gradnji kala so kot rabotniki sodelovali tudi drugi domačini. Kopali so kotanjo, odnašali izkopani material in verjetno tudi lomili kamen. Na tak način je občina privarčevala denar, opravljeno delo pa je imelo za domačine čustveno vrednost. Rabotniki so bili praviloma odrasli moški, saj so dela zahtevala fizično moč.
Maja 1895 je občina prejela odredbo, da se morajo dela končati do konca leta 1896, v nasprotnem primeru bo nadaljnja denarna podpora v višini 300 goldinarjev zapadla. Na dopis okrajnega glavarstva avgusta 1897 je starešinstvo na seji sklenilo, da se bodo dela v jeseni 1897 nadaljevala. Zaradi nedokončanih del do odrejenega roka je bila prošnja za podelitev denarne podpore oktobra 1897 zavrnjena. Zaradi enakega vzroka so bile zavrnjene tudi denarne podpore za gradnjo vodne infrastrukture v občinah Veliki dol, Povir, Veliki Repen, Sela, Pliskovica in Rodik. Začetek marca 1898 je bila prošnja za podelitev denarne podpore zopet zavrnjena. Čez nekaj dni pa je bila od tržaškega namestništva na sežansko okrajno glavarstvo poslana odredba, da se bo denarna podpora vnovič dovolila, če bo delo v letu 1898 končano, v nasprotnem primeru bo občina brezpogojno izgubila pravico do denarne podpore. V istem mesecu je morala občina poslati na okrajno glavarstvo natančno poročilo, v kakšnem stanju je delo in kdaj bo zagotovo dovršeno oziroma kakšne so prepreke za dokončane »vodne naprave«.
Glavna razloga za zavlačevanje sta bila neizvedljivost rabot zaradi dela na polju in slabega vremena ter zamuda pri dostavi materiala. Za leto 1897 je kot razlog navedena tudi slaba letina, ki je močno prispevala k prazni občinski blagajni.
Kdaj se je končala gradnja Kaluže za enkrat še ni znano, okvirno pa zaključek gradnje lahko umestimo v konec 19. ali na začetek 20. stoletja. Zaradi takratnih standardov gradnje vodne infrastrukture, ki so vse bolj težili k temu, da bo živina priskrbljena s čisto vodo, so kal domnevno že takrat zgradili v takšni obliki, kot je danes: iz bazena, v katerem se zbira deževnica, in večdelnega korita na njeni vzhodni stranici (v 19. stoletju je tod mimo potekala pot). Vodo so ob napajanju živine dovajali iz bazena v korito tako, da so odprli ventil, ki se je nahajal v odprtini nad koritom. Nekdaj je bil ventil zaščiten s kovinskimi vratci. To domnevo podpirata tudi navajanje zidarske družbe, ki jo je vodil Andrej Mevla, in zamud dostave materiala v dopisih lokavske občine sežanskemu okrajnemu glavarstvu. Na enak način je bil leta 1905 zgrajen tudi Novi kal v Dulanji vasi (severozahodni del Lokve), ki ga je občini podelil grški trgovec Stefan E. Paximadi, med letoma 1901 in 1906 lastnik nekdanje vile na posestvu današnje pršutarne. Po drugi svetovni vojni je bil kal glede na pripovedovanja domačinov prenovljen. Kdaj je bil zgrajen podzemni cevovod za dovajanje vode iz severnega pobočja v bazen, ni znano.
Kal Kaluža je eden od pričevalcev o dvigovanju standarda pri preskrbovanju z vodo na Krasu, ki je bil mogoč zaradi razvoja naravoslovnih znanosti in prevzema odgovornosti države (in dežele) v drugi polovici 19. stoletja za preskrbo z vodo na Krasu. Pri tem ni šlo za humanitarnost, temveč za blaginjo in uspešnost države. Denarne podpore so podeljevali občinam na podlagi prošenj ter izdelanih načrtov in proračunov, v pomoč pa so jim bili tudi popisi vodne infrastrukture po občinah, ki so bili opravljeni v letih 1902, 1905 in 1908. Zaradi držanja vode predstavlja kal tudi enega od sorazmerno redkih ohranjenih elementov mreže vodnih ekosistemov na Krasu, v katerem domujejo vodne in močvirske rastlinske in živalske vrste.
Foto: Aneja Rože, avgust 2017.
Viri
Arhivski viri
AST – Državni arhiv v Trstu (Archivio di Stato di Trieste)
Franciscejski kataster (Catasto Francescino), spisovni del franciscejskega katastra (Elaborati del Catasto fransceschino), davčni okraj Sežana (Distretto di Sessana). Dostopno tudi na:
https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main.htm?eads=*#60708_archivio (30. 9. 2019).
Franciscejski kataster (Catasto Francescino), katastrske mape (Mappe del Catasto Franceschino), davčni okraj Sežana (Distretto di Sessana). Dostopno tudi na:
https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main.htm?eads=*#34970_archivio (30. 9. 2019).
SI PAK – Pokrajinski arhiv Koper
- KP 633 – Okrajno glavarstvo Sežana
Ustna vira
Peter Skok, r. 1945, dne: 3. 9. 2017. Pisni zapis hrani avtorica.
Franc Čok, r. 1936, dne: 22. 8. 2018. Pisni zapis hrani avtorica.
Literatura:
Babij, Valerija: Naravne danosti Krasa – Uvod = Natural evironment od the Kras – Introduction. Kras: voda in življenje v kamniti pokrajini = water and life in a rocky landscape. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 17–19.
Belingar, Eda: Uporaba kamna v življenju Kraševcev = The use of stone in the life of the Karst people. AR: Arhitektura, raziskave = architecture, research, 11, 2011, št. 3, str. 71–78.
Davis, James Cushman: Vzpon z dna: slovenska kmečka družina v dobi strojev. Ljubljana: Slovenska matica, 1989.
Holz, Eva: Cestne povezave na Krasu od konca 17. do sredine 19. stoletja. Kronika, 63, 2015, št. 3, str. 495–512.
Jurkovšek, Bogdan et al.: Formacijska geološka karta južnega dela Tržaško-komenske planote: 1 : 50.000: kredne in paleogenske kamnine = Geological map of southern part of the Trieste-Lomen plateau: cretaceous and paleogene carbonate rocks. Ljubljana: Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko, 1996.
Kjuder, Albin: Zgodovinski mozaik Primorske: s posebnim poudarkom gornjega Krasa. Sežana: Občinska skupščina, 1972.
Panjek, Aleksander: Kulturna krajina in okolje Krasa: o rabi naravnih virov v novem veku. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2015.
Remec, Meta: Podrgni, očedi, živali otrebi : higiena in snaga v dobi meščanstva. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015.
Rože, Aneja: Franciscejski kataster kot vir za preučevanje zgodovine vodne infrastrukture. Kronika, 68, 2020, št. 1, str. 99–116.
Rože, Aneja: Preskrba z vodo v vaseh Lokev in Prelože v prvi polovici 19. stoletja. Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja, 2018, št. 42, str. 223–240.
Zobec, Miha: Človek, živina in kali : pogled v preteklost vodnih zajetij na Krasu. Kronika, 56, 2008, št. 3, str. 495–504.
Zwitter, Žiga: Izbrani vidiki okoljske zgodovine kobilarne Lipica od ustanovitve do začetka tridesetih let 17. stoletja. Kronika, 63, 2015, št. 3, str. 457–474.
