PRELOŠKI VODNJAK – NAJSODOBNEJŠI KOMUNSKI VODNJAK V OBČINI LOKEV LETA 1903
Besedilo in fotografija:
Aneja Rože Kravanja,
univ. dipl. zgod., mag. zgod.
e-mail: aneja.roze@hotmail.com
Izboljšanje preskrbe z vodo po sredini 19. stoletja
Stanje vodne infrastrukture na Krasu se je začelo bistveno izboljševati po sredini 19. stoletja, ko je odgovornost zaradi svoje gospodarske, fiskalne in populacijske politike prevzela država. Na področju ekonomije in politike so se pojavila vprašanja o nataliteti, dolžini življenja, javnega zdravja, bivališčih, preseljevanjih ipd. Pomembno vlogo pri tem je imelo tudi razsvetljenstvo, ki je spodbudilo razvoj naravoslovnih znanosti, kot so biologija, medicina in gradbeništvo, dosežki le-teh pa so vplivali na kakovost življenja ljudi. Za pripravo strategije izboljšanja preskrbe z vodo na Krasu je morala država zbirati podatke o vodni infrastrukturi, jih analizirati, ocenjevati in redno spremljati. Obenem sta tako država kot tudi dežela Goriška omogočali subvencije za gradnjo javnih vodnih zbiralnikov.
Stanje vodne infrastrukture v Preložah do začetka 20. stoletja
Eden od vodnjakov (narečno štirna), ki je bil zgrajen s pomočjo deželne subvencije, je preloški. O njegovi gradnji pričajo podatki v takratnem časopisju (npr. Gorica, Soča) in v Lokavskih starinah Virgila Ščeka, ki jih hrani Župnija Lokev. Do izgradnje občinskega vodnjaka leta 1903 so imele Prelože tri kale (najverjetneje Lanišče, Tonjev kal ali Merišče in Stari kal vzhodno od vasi) in štiri zasebne vodnjake (pri Mžjtovih z letnico 1891, pri Friglovih in Placarjevih z letnico 1893 ter pri Škibinovih z letnico 1898). Po vodo naj bi v času suš hodili do izvirov pod vrhom hriba Veliko Gradišče (zlasti do velbanega izvira Vroče), v času hudih suš pa zlasti do reke Reke. Kako je sicer potekala preskrba s pitno vodo tistih Preložcev, ki niso imeli svojega vodnjaka, po pregledanih dokumentih, hranjenih v Pokrajinskem arhivu Koper, ni znano.
Gradnja preloškega vodnjaka
Dvajsetega decembra 1902 je deželni zbor na svoji 13. seji dovolil lokavskemu županstvu, pod katerega je spadala tudi vas Prelože, subvencijo v višini 600 kron. Natančnih podatkov o tem, kako je potekala gradnja vodnjaka, nimamo. Vemo pa, da je bila cisterna zgrajena v obliki kocke v velikosti 216 m3. Domačini so material iz gradbene jame zvozili na gozdno pot med prej omenjenim Starim kalom in t. i. Farjovko, to je parcelo nasproti kala, ki je bila v lasti lokavske kaplanije. Zaradi navoženega materiala se je klanec poti na tistem delu zvišal za okrog pol do enega metra v višino. Gradbena dela je prevzel verjetno preko razpisa (takrat t. i. dražbe) nek zidarski mojster »Škof« iz Gabrovice na Krasu. Katera kamnoseška delavnica je izdelala lepo oblikovano trebušasto krono (šaplo), ni znano.
Najsodobnejši komunski vodnjak v občini Lokev
Z razliko od dotedanjih lokavskih komunskih vodnjakov (Stanke ter vodnjakov piri Štoki/Bkonovih, pri Mjvlči in pri Mrlovih), v katere se je voda stekala iz pašnikov in gozdnih oziroma poljskih poti, je imel preloški vodnjak narejen dotok (takrat imenovan »lov«) vode po kovinskih žlebovih, ki so bili nameščeni na kamnite konzole sosednje hiše. Preden je voda odtekla v cisterno, se je morala očistiti še v filtru (takrat imenovanem »cedilniku«), narejenem iz peska. Domačinke so vodo iz vodnjaka zajemale z vedri (narečno so jo kalale). Vse do izgradnje vodnjaka v lokavskem vaškem jedru leta 1911 je bil preloški vodnjak najsodobnejši vodnjak v nekdanji občini Lokev.
Vodnjak je eden od osrednjih dediščinskih elementov vasi
Po pripovedovanju starejših domačinov je komunski vodnjak še v času po drugi svetovni vojni označeval vaški trg. Tam so se ljudje zbirali in se dogovarjali o raznih skupnih zadevah, kakršne so bile denimo robute (skupna dela vaščanov pri urejanju poti, kidanju snega, urejanju javnih vodnih zbiralnikov ipd.). Občinski vodnjak dandanes še vedno predstavlja središče vasi in je eden od njenih osrednjih dediščinskih elementov.
